Hrašče se prvič omenja okrog leta 1200. Takrat se je vas imenovala Ayholz. V času utrditve Habsburžanov okoli leta 1400, so ji rekli Chraschach in kasneje tudi Krassach. Leta 1689 vas omenja tudi Janez Vajkard Valvasor, ki jo opiše kot veliko vas nedaleč od Postojne. Ko je bila na oblasti Marija Terezija in njen sin cesar Jožef II, pa se leta 1780 vas že imenuje Hrasche oziroma Hraszhe. Krajevno ime je, kot ugotavlja dr. Silvo Torkar, nastalo s konverzijo iz stanovniškega imena Hraščane - Hrastjane. Ime Hraščani namreč pomeni »ljudje, ki živijo med hrasti«, kar daje slutiti, da je bilo na območju vasi veliko dreves te vrste.

Skozi Hrašče je potekala cesarska cesta, ki je bila takrat edina povezava med Dunajem in Trstom, zato ni nič čudnega, da je v vasi delovala trgovina in gostilna. Pred koncem 18.stoletja so vaščani, večinoma z lastnimi sredstvi, zgradili tudi novo cerkev Sv. Ane. Na začetku 19.stoletja, je vas štela že okrog 200 prebivalcev, kar za tiste čase ni bilo zanemarljivo.

Za obdobje, ki je sledilo vse do prve svetovne vojne in med njo, se je ohranilo malo zapisov in informacij. Vemo pa, da se je vas do konca 19.stoletja širila in na prelomu v 20.stoletje štela že skoraj 300 prebivalcev. Tako je dogajanje v tistem času opisala vaščanka Ana Zorman (vir: arhiv Notranjskega muzeja v Postojni): »V Hrašče sem prišla pred koncem prve svetovne vojne. Ko so okupirali Italijani naše kraje, se je ljudstvo balo. Mladi fantje, to so bili vojaki, ki so hodili iz avstrijske vojske, so se skrivali, ker so se bali italijanske internacije. Italijani pa so se menda bali teh fantov. Pozneje se je to poleglo. Pričela se je huda španska bolezen, ki je terjala mnogo žrtev. Umrl je moj prvi mož, Morel Jakob. Iz tega zakona sem imela sina Radota. Italijanska oblast nam ni bila nikdar naklonjena. Imeli smo trgovino in gostilno. Neke noči, ko smo že spali, so prirohneli fašisti z revolverji v rokah. Šla sem z mojim drugim možem odpirat. Fašisti so zahtevali cigarete in pijačo, vse brez plačila. Taki primeri so bili v več krajih.«

Iz arhivskih zapisov, ki jih hranijo v Notranjskem muzeju v Postojni in temeljijo na pripovedovanju Jožeta Čuka, Viktorja Bizjaka in Matije Otoničarja, je po prvi svetovni vojni, precej zaživelo delavsko gibanje. Poleg tega je več zavednih vaščanov podpiralo organizacijo »Rdeči sklad«. Italijani, posebno fašisti, so večkrat obiskali vas, nadlegovali vaščane, vendar do večjega nasilja pred vojno ni prišlo. Zanimiv je dogodek, ko so leta 1936 karabinerji aretirali in v Postojni za 21 dni zaprli Avguština Rebca, samo zato, ker je prepeval komunistično pesem »Avanti popolo.« Po začetku druge svetovne vojne, je bilo v vasi organizirano uporniško gibanje in odbor OF, ki je imel sedež v gostilni. Tam so se sestajali vaški zaupniki in si izmenjevali informacije in literaturo ter načrtovali akcije. Vas je bila osvobojena 1.5.1945, ko so jo osvobodile enote IV.armade.

V Hraščah je osnovna šola začela delovati v letu 1932, v hiši tedanjega lastnika Petra Kraigherja. Že leta 1936 so sezidali novo šolsko poslopje, kjer je potekal italijanski pouk, vse do kapitalucije Italije. Pouk v slovenskem jeziku pa vseeno ni izostal. Za to je bila zaslužna učiteljica Vera Marušič, ki je najprej skrivoma, od konca leta 1944 pa v partizanski šoli tudi javno skrbela, da se je ohranjal slovenski jezik. Priča tistega časa je ohranjen rokopis šolske kronike, v katerem so šolski upravitelji natančno opisovali dogodke v državni šoli Hrašče med leti 1945 in 1959.

Prebivalci Hrašč so se od nekdaj ukvarjali z malim poljedeljstvom, živinorejo in obrtnišvom. Po drugi svetovni vojni je na področju Smrekc zrasel tudi večji živinorejski objekt. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se Hrašče začele močno širiti z izgradnjo novih hiš in poselitvijo novih področij. Z obnovitvijo stare osnovne šole, so Hrašče dobile nov Dom krajanov, na pobudo Kulturno športnega društva je bilo zgrajeno košarkarsko igrišče, s pomočjo evropskih sredstev pa je Občina Postojna tudi v Hraščah vzpostavila optično omrežje in s tem popolnoma prenovila telekomunikacijske povezave.

---

Pripravil: Peter Žmak

Vir: Arhiv Notranjskega muzeja Postojna.

Za sodelovanje se posebej zahvaljujemo ga. Alenki Čuk

---