Marsikomu verjetno ni znano, da med Hraščane sodi tudi Jurij Kraigher, ki je soustvarjal letalsko zgodovino. Njegova življenjska pot je vredna filmskega scenarija, saj je med drugim kot pilot sodeloval v obeh svetovnih vojnah, kot polkovnik vojnega letalstva ZDA reševal ameriške pilote, bil udeležen v operaciji desant na Drvar, saj je prav on odletel v Italijo in povedal, da partizani potrebujejo več letalske pomoči, po vojni pa je prvi na svetu, z velikim potniškim letalom preletel Ande, se izkazal tudi kot inovator in kot direktor družbe Pan American Airways.

Jurij Kraigher se je leta 1891 rodil očetu Juriju in materi Antoniji (roj. Doles). V Ljubljani je končal realko in nadaljeval s študijem tehnike na Dunaju. Tu se je seznanil s Stankom Bloudkom, ki ga je navdušil za letalstvo. Ob izbruhu prve sv. vojne je kot prostovoljec prišel v vojaško pilotsko šolo v Aspern pri Dunaju, ki jo je kot podporočnik l. 1915 končal s pilotskim izpitom. Tu je bil nekaj časa tudi učitelj letenja. Nato je bil pilot v avstro-ogrski vojski, ko pa se je Italija obrnila proti nekdanji zaveznici Avstro-Ogrski, je leta 1918 prebegnil na italijansko stran, bil nekaj časa vojni ujetnik, proti koncu vojne pa je postal prostovoljec v srbskem letalstvu ter kot poročnik v kraljevini Jugoslaviji delal na letališču v Novem Sadu in Sarajevu. Po vojni je bil razočaran nad razmerami v novi državi pa tudi v rodni Primorski, ki je bila pod okupacijo Italijanov, zato je l. 1921 odšel v ZDA, kjer je delal v letalski industriji najprej kot delavec, nato kot mehanik-monter, končno pa kot preizkusni pilot v letalski industriji v New Yorku na Long Islandu pri družbi Curtiss in Wright Aeronautical. Za kratek čas se je leta 1925 neuspešno preizkusil z lastnim letalskim podjetjem, ko je skupaj s prijateljem kupil letalo in z njim prevažal ljudi, zato se je še istega leta zaposlil pri Brock in Weymouth v Philadelphii, kjer so izvajali fotografska snemanja za potrebe kartografije. Po letu 1929 je postal poštni in zatem še potniški pilot na novo ustanovljene ameriške družbe Pan American Airways, kjer je kmalu postal kapitan na trimotornih potniških letalih in bil tudi med piloti te družbe, ki so vzpostavljali redne potniške proge med ZDA in Srednjo ter Južno Ameriko. Med l. 1931 in 1938 je bil vodja pilotov v Mexico Citiyu. Leta 1932 je izumil in patentiral napravo za stroboskopsko sinhronizacijo vrtljajev zračnih vijakov za letala z več motorji, leta 1936 pa izdelal program tipiziranega pristajanja za večmotorna letala, ki so ga kmalu začela uporabljali vsa vijačna potniška letala po svetu.

Znamenit je njegov poskusni šestdnevni polet leta 1937 v petih etapah (Brownsville-Cristobal-Lima-Santiago-Buenos Aires-Rio de Janeiro) z letalom lockheed electra, s katerim se je zapisal v zgodovino ameriškega letalstva. Prvi je z velikim potniškim letalom preletel Ande in dosegel svetovni hitrostni rekord za potniška letala in tako utrl pot prekcelinskim in medcelinskim potniškim poletom. Leta 1938 je napredoval v operativnega direktorja zahodnega oddelka družbe, nato pa še v tehničnega direktorja oddelka Pan American African (1941-1942), ki je bilo navidez civilno podjetje, imelo pa je povsem vojaške naloge (oskrbovanje enot na afriških in azijskih bojiščih).

Leta 1942 se je javil v USAF (ameriško vojno letalstvo), kjer so ga dodelili v poveljstvo za transport, postal je podpolkovnik. Za potrebe ameriških letalskih baz, s katerih so Američani bombardirali strateške cilje (v Avstriji, Jugoslaviji, Madžarski, Romuniji in južni Nemčiji), so prevažali opremo in osebje. Po kapitulaciji Italije, je bil dodeljen ameriškim sredozemskim letalskim silam pod vodstvom generala Eakerja in postal polkovnik. Od leta 1944 je bil vodja oddelka za reševanje sestreljenih anglo-ameriških letalcev iz okupirane Evrope. Njegova ekipa je rešila več kot 2.500 letalcev.

Sodeloval je tudi z jugoslovanskim Vrhovnim štabom NOV in POJ, bil je kontaktna oseba generala Eakerja za zvezo s Titom, doživel je desant na Drvar in poročilo o njem prenesel v Bari ter veliko naredil za učinkovitejšo anglo-ameriško letalsko pomoč partizanom. Leta 1947 se je vrnil v civilno letalstvo, bil od 1948 do upokojitve leta 1957 direktor in v.d. generalnega direktorja letalskega oddelka Arabian American Oil Co. v New Yorku in Dahranu (saudska Arabija), po upokojitvi pa je še nekaj časa delal pri družbi kot svetovalec. Po dokončni upokojitvi se je umaknil na svoje posestvo v Litchfieldu, (Connecticut, ZDA), kjer je v starosti 93. let umrl, kjer je v njegovi hiši arhitekturni muzej imenovan Kraigher House. Za hišo je namreč načrt leta 1937 naredil znameniti Richard Neutra, ki je takrat pomenila pravo revolucijo.

Vse življenje je ostal samski, prejel je več letalskih odlikovanj, srebrno zvezdo in dve odlikovanji legije časti ter jugoslovansko partizansko zvezdo I. reda. Bil je bratranec pisatelja in zdravnika Postojnčana Alojza Kraigherja.

Življenjsko zgodbo Jurija Kraigherja lahko podoživite tudi v muzeju Park vojaške zgodovine v Pivki, kjer je dobila mesto v okviru stalne razstave.