O dogodkih, ki so tako ali drugače zaznamovali nastanek države Slovenije, je bilo v našem prostoru že veliko objavljenega, zapisanega in povedanega. Pravzaprav ima vsak posameznik, ki je takrat na svoji koži občutil tisti negotovi čas, svojo edinstveno zgodbo. Zgodbo povezano z bolj ali manj velikimi tveganji, ki smo jim bili izpostavljeni. Pa vendar so med nami posamezniki, ki so v srcu imeli toliko hrabrosti in zanosa, da so za dosego skupnih ciljev bili pripravljeni tvegati tudi svoja življenja.

Eden takih posameznikov, je prav gotovo Milan Zgonc iz Hrašč, danes upokojeni policist, v tistih časih, na prelomu devetdesetih let, pa pomočnik komandirja milice v Postojni, ki je ne le zaradi službenih obveznosti, ampak predvsem iz lastnega prepričanja nesebično sodeloval v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Njegova naloga je bila tudi organizacija tajnih skladišč milice, v katerih je bilo poleg orožja tudi razstrelivo in ostala oprema namenjena za osamosvojitev Slovenije. Eno izmed njih je bilo v letih 1990 in 1991 v naselju Mali Otok, v stanovanjski hiši številka 22, last Vide Stegel. 25. oktobra 2018, je na pobudo Milana Zgonca, Društvo veteranov SEVER za Primorsko in Notranjsko, v spomin na ta dogodek, na stanovanjski hiši Vide Stegel, odkrilo spominsko obeležje v spomin na „Tajno skladišče orožja policije“. S tem simbolnim dejanjem so se zahvalili Vidi Stegel in njeni družini, ki je z izrednim pogumom brez razmišljanja sprejela v hrambo orožje milice v takrat težkih in nevarnih časih.

Milan Zgonc, se za našo spletno stran takole spominja takratnih dogodkov: »Šlo je za leto 1990, ko je bil s pojavom strank vzpostavljen večstrankarski politični sistem. Ob prevzemu oblasti, je takratno politično vodstvo (Demos) presenetila JLA, ki je med 16. in 18. majem 1990 z odvzemom orožja slovenski TO (tudi Hrvaški, BiH in delno Črni Gori) pokazala, da ne bo mirno gledala osamosvojitvenih procesov, saj je demokratične procese v Sloveniji razglasila za kontrarevolucijo. Vojaški in zvezni vrh takratne Jugoslavije, sta nenehno grozila Sloveniji z uvedbo izrednih razmer. Ker je JLA delno razorožila TO Republike Slovenije, je bilo pričakovati, da bodo takratni zvezni organi s pomočjo vojaških in policijskih organov SFRJ, poizkusili razorožiti tudi slovensko milico. Zaradi skrajno negotovih okoliščin so se slovenska milica in organi za notranje zadeve odločili, da bodo orožje in strelivo, ki je bilo skladiščeno na postajah milice, preselili na več varnih lokacij. Orožje in strelivo je bilo potrebno razpršiti na več tajnih lokacij, kar je bilo izredno zahtevno. Lokacije so morale biti varne, prikrite in dovolj neopazne za dostavo orožja. Odločitev, kam preseliti orožje in strelivo, je bila takrat ena najtežjih nalog, prepuščena posameznikom s postaj milice in upravam za notranje zadeve. To je bila izredno nevarna naloga, saj je bilo potrebno odgovoriti na nekaj bistvenih vprašanj. Spraševali smo se, kaj če bomo koga spravili v položaj, da bo ogroženo njegovo življenje in premoženje, ter bodo posledično ogrožena tudi življenja njegovih najbližjih, kako speljati celotno zadevo, da ne bo sumljivo sosedom in drugim družinskim članom, skratka bilo je veliko nepredvidljivih vprašanj in malo predvidljivih odgovorov. Celoten projekt je temeljil na popolnem zaupanju med posameznim miličnikom in občanom. V primeru skladišča v Malem Otoku 22, je bil razvoj dogodkov odvisen od stopnje zaupanja med mano in Vido Stegel ter njeno hčerko Ido Dolenc.«

Zanimivo je dejstvo, ki potrjuje izredno občutljivo naravo teh akcij, da o tajnih skladiščih ne obstaja noben pisni dokument iz tistega časa. Vemo pa, da je bilo na območju Republike Slovenije 342 tajnih lokacij. Na območju takratne Uprave za notranje zadeve Postojna (Cerknica, Ilirska Bistrica, Postojna), je bilo takih skladišč 30, na območju današnje občine Postojna pa 9. Milan Zgonc je poleg tega v Malem Otoku, organiziral še štiri tajna skladišča orožja, po enega v Radohovi vasi pri Pivki, Prestranku, Slavni in Zagonu ter eno lokacijo hrambe tajnih dokumentov kripto zaščite v Postojni.

Poleg opisane aktivnosti našega krajana Milana Zgonca, pa nikakor ne gre prezreti še enega krajana, žal že pokojnega, Tonija Modica, ki je v tistih težkih časih pokazal popolno predanost osamosvojitvi Slovenije in neizmerno domoljubje. Kot človeku, ki mu je Milan Zgonc popolnoma zaupal, je bila predana v hranjenje in varovanje celotna tajna dokumentacija in kripto zaščita (šifrirne kode) takratne postaje milice Postojna. Dokumentacija je bila najprej shranjena v zapuščenem silosu žagovine »Krajnerjeve žage« v Postojni, v bližini takratne tovarne Iskra, kjer je bil Toni Modic zaposlen. Kasneje pa zaradi varnosti (objekt je bil namreč viden iz Pečne rebri, kjer se je nahajala opazovalnica JLA in kjer so večkrat pozicije zavzeli ostrostrelci), premeščena in skrita v samo tovarno Iskra. Toni Modic je dneve in noči skrbel, da je dokumentacija ostala varna in uporabna do konca vojne.

Kljub intenzivnemu delu armadnih varnostnih organov (KOS), da bi odkrili tajna skladišča, niti ena lokacija ni bila odkrita.

Ljudje, ki so skrivali orožje in strelivo so nase prevzeli odgovornost in pokazali pripadnost domovini in slovenskemu narodu. Danes, se le malokdo vpraša, kako bi bilo, če bi se stvari zasukale drugače. Z veliko gotovostjo lahko rečemo, da bi o akterjih tajnih skladišč orožja pisala le vojaška sodišča, usode vpletenih pa bi bile tragične, kot se je to pokazalo v kasnejši moriji v naši nekdanji skupni državi. Danes smo, predvsem na socialnih omrežjih, priča poudarjanju domoljubja, ki pa žal vse prevečkrat temelji na lastnih interesih. Prav bi bilo, da se zavedamo, da se pravo domoljubje meri v dejanjih, ki smo jih pripravljeni storiti za druge in za višje cilje, kjer osebni ego posameznika nima prostora. Vsi omenjeni posamezniki in vsi tisti, ki so tako ali drugače prispevali svoj delček v tlakovanju države Slovenije, si zato zaslužijo iskreno spoštovanje.

Pripravil: Peter Žmak

Posebna zahvala gre Milanu Zgoncu, ki je prispeval slikovno in vsebinsko gradivo